|
|
|
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Bradavi~arki. Ko je {olo kon~al, je izginil. Po dolgem in po~ez je
prepotoval svet. Globoko se je pogreznil v ~rno magijo, dru`il se je z
najslab{imi izmed na{ih ljudi in prestal marsikatero nevarno, ~arobno
preobrazbo. Ko se je spet pojavil, tokrat pod imenom Mrlakenstein, ga je bilo
komaj prepoznati. Malo ljudi je Mrlakensteina povezalo z bistrim, ~ednim
fantom, ki je bil neko~ predsednik {tudentskega sveta."
"Ampak, Ginny!" je oporekal gospod Weasley. "Na{a Ginny gotovo ni
imela ni~esar... z... Njim?!"
"N-njegov d-dnevnik!" je zahlipala Ginny. "P-pisala sem vanj, o-on pa
mi je vse leto odpisoval."
"Ginny!" je osuplo vzkliknil gospod Weasley. "Te nisva ni~esar
nau~ila?! Kaj sem ti vedno pravil? Nikoli ne zaupaj ni~emur, kar misli s
svojo glavo, ~e ne ve{, kje jo skriva. Zakaj nisi dnevnika pokazala meni
ali mami? Tak sumljiv predmet je ponavadi povezan s ~rno magijo!"
"N-nisem v-vedela," je ihtela Ginny, "Na{la sem ga v eni izmed knjig,
ki mi jih je kupila mami. M-mislila sem, da ga je nekdo pustil v njej in
pozabil nanj..."
"Gospodi~na Weasley bi morala nemudoma v {olsko ambulanto," jo je
odlo~no prekinil Dumbledore. "Veliko je prestala in vsekakor je ne bomo
kaznovali. Mrlakenstein je pretental `e veliko starej{e in bolj modre
~arovnike." Odkorakal je k vratom in jih odprl. "Po~itek v postelji, morda
pa tudi velika skodelica vro~e ~okolade. Vsaj mene to vedno spravi v
bolj{o voljo," je dodal in Ginny prijazno pome`iknil. "Prepri~an sem, da
je madam Pomfrey {e vedno budna. Ravnokar daje bolnikom odmerek
zdravila iz mandragore. Baziliskove `rtve se bodo nedvomno vsak hip
prebudile."
"Torej bo s Hermiono vse v redu!" se je razveselil Ron.
"Napad vsekakor ne bo imel trajnej{ih posledic," je prikimal ravnatelj.
Gospa Weasley je odpeljala Ginny iz kabineta, gospod Weasley pa
jima je {e vedno globoko pretresen sledil.
"Veste, Minerva," se je Dumbledore zami{ljeno obrnil k profesorici,
"po mojem bi morali vse to proslaviti. Bi vas lahko prosil, da obvestite
kuharice?"
"Prav," je odlo~no rekla profesorica in stopila k vratom. "S Potterjem
in Weasleyjem boste `e sami opravili."
"Vsekakor," je resnobno prikimal ravnatelj.
Od{la je, Harry in Ron pa sta se negotovo zazrla v Dumbledorja.
Kaj natanko je mislila profesorica s tem, da bo `e sam opravil z njima?
Menda... Menda ju ne bo kaznoval?
"^e se ne motim, sem obema jasno povedal, da vaju bomo izklju~ili
iz {ole, ~e bosta spet kr{ila {olska pravila," je za~el Dumbledore.
Ronu se je od groze povesila ~eljust.
"No, pa imamo dokaz, da moramo vsi kdaj po`reti svojo besedo," je
nadaljeval ravnatelj in se nasmehnil. "Oba bosta prejela nagrado za
posebne zasluge in... Samo, da malo premislim... Ja, vsak izmed vaju je
Gryfondomu prislu`il dvesto to~k."
Ron je postal v obraz podoben tistim ro`natim cvetovom, s katerimi
je Sharmer za valentinovo okrasil Veliko dvorano. Hitro je zaprl usta.
"Eden izmed nas pa {e ni povedal niti besedice o svojem dele`u pri
tej nevarni pustolov{~ini," je dodal Dumbledore. "Zakaj si tako skromen,
Slatan?"
Harry se je zdrznil. Na Sharmerja je popolnoma pozabil. Obrnil se je
in ga zagledal v kotu sobe. [e vedno se je pomalem smehljal. Ko ga je
Dumbledore nagovoril, se je ozrl prek ramena, saj ni vedel, s kom
ravnatelj govori.
"Profesor Dumbledore," je hitro rekel Ron, "spodaj v Dvorani
skrivnosti je pri{lo do nesre~e. Profesor Sharmer..."
"Sem mar profesor?" je nekoliko presene~eno vpra{al Sharmer. "Moj
bog. Verjetno sem bil obupen u~itelj, kaj?"
"Poskusil nama je zbrisati spomin, pa je ~arobno palico razneslo," je
Ron tiho razlo`il ravnatelju.
"Je`e{," je zmajal z glavo Dumbledore in njegova dolga srebrna brada
se je zatresla od pritajenega smeha. "Torej si se nabodel na lastni me~,
Slatan."
"Me~?" je za~udeno ponovil Sharmer. "Me~a sploh nimam. Ta fant pa
ga ima." Pokazal je na Harryja. "Gotovo bi vam ga posodil."
"Mislim, da bi tudi profesor Sharmer moral obiskati na{o ambulanto.
Bi ga odpeljal tja, Ron?" ga je poprosil ravnatelj. "S Harryjem bi se morala {e
nekaj pomeniti."
Sharmer je poslu{no od{el skozi vrata za Ronom. Ta se je {e enkrat
radovedno ozrl, nato pa zaprl vrata.
Dumbledore je stopil k enemu izmed stolov ob kaminu.
"Sedi, Harry," mu je ukazal in Harry ga je ubogal. Po~util se je
nelagodno in postal je nekoliko `iv~en.
"Najprej, Harry, bi se ti rad zahvalil," je rekel profesor in o~i so se
mu spet `ivahno zasvetlikale. "Spodaj, v Dvorani, si mi moral izkazati
veliko zvestobo. Le tako si lahko priklical Fawksa."
Pobo`al je feniksa, ki mu je prifrfotal na koleno. [e naprej je
opazoval Harryja, ki mu je bilo nerodno in mu ni preostalo drugega, kot
da se nekoliko trapasto nasmehne.
"Torej si spoznal Marka Neelstina," je zami{ljeno nadaljeval
Dumbledore. "Kar mislim si, kak{na uganka mora{ biti zanj..."
Nenadoma je Harry izdavil vpra{anje, ki ga je morilo `e toliko ~asa.
"Profesor Dumbledore... Neelstin je rekel, da sem tak kot on. Rekel
je, da sva si nenavadno podobna..."
"Tako, kaj?" je rekel Dumbledore in njegove o~i pod gostimi,
srebrnimi obrvmi, so {e vedno zami{ljeno opazovale Harryja. "Kaj pa ti
misli{ o tem?"
"^isto ni~ si nisva podobna!" je odgovoril Harry, veliko bolj glasno,
kot je nameraval. "Mislim, jaz sem... Jaz sem v Gryfondomu, jaz sem..."
A utihnil je in dvom, ki je pre`al v njegovih mislih, ga je spet za~el
glodati.
"Profesor," se je po trenutku ti{ine spet oglasil Harry, "klobuk Izbiruh
mi je rekel... da bi se v Spolzgadu dobro zna{el. Vsi so nekaj ~asa
mislili, da sem jaz Spolzgadov potomec... ker znam govoriti po ka~je..."
"Ka~ji jezik zna{ govoriti," je mirno rekel ravnatelj, "ker ga obvlada
Mrlakenstein, ki je zadnji {e `ive~i potomec Salazarja Spolzgada. ^e se
ne motim, je tiste no~i, ko te je zaznamoval s to brazgotino, del svoje
mo~i prelil vate. Prepri~an sem seveda, da tega ni storil namenoma..."
"V meni je del Mrlakensteina?" je izdavil Harry, prestra{en, kot bi
vanj udarila strela.
"Zdi se `e tako."
"Torej bi moral biti v Spolzgadu," je sklepal Harry in se obupano
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pldoc.pisz.plpdf.pisz.plkwiatpolny.htw.pl
|
|
| Cytat |
Dobre pomysły nie mają przeszłości, mają tylko przyszłość. Robert Mallet
De minimis - o najmniejszych rzeczach.
Dobroć jest ważniejsza niż mądrość, a uznanie tej prawdy to pierwszy krok do mądrości. Theodore Isaac Rubin
Dobro to tylko to, co szlachetne, zło to tylko to, co haniebne.
Dla człowieka nie tylko świat otaczający jest zagadką; jest on nią sam dla siebie. I z obu tajemnic bardziej dręczącą wydaje się ta druga. Antoni Kępiński (1918-1972)
|
|
